Strokovna predavanja

Mikroplastika je bila zaznana v vseh okoljskih matriksih, od morskih in sladkovodnih sistemov do tal in zraka. Raziskave so se sprva osredotočale predvsem na vplive na morske živali, vendar so se v  zadnjem desetletju razširile na različne ekosisteme ter na vplive na rastline mikroorganizme, pa tudi na to, kako mikroplastika spreminja lastnosti okolja. V ospredju so danes procesi prenosa, transformacije in interakcij mikroplastike z okoljskimi dejavniki ter organizmi. Pomemben napredek je bil dosežen na področju razvoja analitskih metod za detekcijo in  karakterizacijo mikroplastike v različnih kompleksnih matriksih. Kljub temu ostajajo ključni metodološki izzivi, zlasti pri zanesljivi detekciji delcev manjših od 1 µm. Nanoplastika, ki jo je izjemno težko zaznati in kvantificirati, lahko

zaradi svoje velikosti in reaktivnosti predstavlja še večje tveganje za okolje in zdravje. Poleg fizikalnih učinkov mikroplastike se vse več pozornosti namenja tudi kemikalijam, ki se iz plastike sproščajo v okolje, saj številne izmed njih izkazujejo škodljive učinke na organizme in človeka. Kot ena izmed možnih rešitev se je uveljavila uporaba biorazgradljive plastike, vendar se tudi ta pogosto ne razgradi v celoti v naravnih pogojih in lahko še vedno negativno vpliva na okolje. Za učinkovito obvladovanje problema bo ključno zmanjšanje uporabe plastike, izboljšanje sistemov recikliranja ter razvoj novih materialov in aditivov z manjšim vplivom na okolje in zdravje, ob zavedanju, da se plastiki v sodobni družbi ni mogoče povsem odpovedati.

Predavateljica: dr. Gabriela Kalčikova

Predstavitev FTIR analitske tehnike za določanje mikroplastike in IR mikroksopije.

Predavatelj Roberto Ferrero Guerra (predavanje bo v angleščini).

This presentation reviews the role of SP-ICP-MS for microplastics measurements. After setting out the instrumental and experimental parameters of importance for analysis of metallic nanoparticles, the specific requirements and limitations for measurement of organic particles are discussed. Example measurements of microplastics by SP-ICP-MS are presented. A discussion of the challenges to measure various size scales of plastic particles concludes the presentation.

When considering the gas chromatography analysis of non-volatile materials such as polymers, the sample introduction technique becomes a critical part for successful analysis. Depending on the goal of the analysis, different sampling techniques can be considered, including headspace for analysis of volatile compounds, thermal desorption for outgassing experiments, hyphenated techniques like TGA-GCMS for the analysis of evolved gases during thermal weight loss, and more. Specifically for the analysis of microplastics, the sample introduction technique of pyrolysis provides a convenient way for both the identification and quantification of various polymer matrices. This is reflected also in the recent release of standardized methods, for example ASTM D8401-24 and ISO 16094-3. This presentation provides an introduction to polymer analysis sample introduction techniques and discusses in more detail the specific analysis of microplastics with Pyrolysis and GCMS.

Predavanje bo osvetlilo aktualne izzive na področju financiranja projektov, ki naslavljajo družbene in okoljske problematike ter predstavilo priložnosti, ki jih ponuja program Obzorje Evropa. V okviru tega bodo izpostavljene Misije EU, ki so namenjene reševanju ključnih družbenih izzivov in izboljšanju življenja državljanov. Posebna pozornost bo namenjena vlogi nacionalne kontaktne točke (NKT) za Misije EU, ki deluje kot povezovalni člen med deležniki in pripomore k vključevanju slovenskih organizacij v evropske pobude, s poudarkom na informiranosti, povezovanju partnerjev in usmerjanju projektnih prijav.

Predstavljeni bodo primeri dobrih praks uspešnih projektov, ki temeljijo na interdisciplinarnem sodelovanju in učinkovitem povezovanju partnerjev iz različnih sektorjev, vključno z raziskovalnimi organizacijami, gospodarstvom in javnim sektorjem. Izpostavljeni bodo razpisi in pobude, ki spodbujajo sodelovanje z zasebnim sektorjem ter omogočajo vzpostavitev strateških partnerstev in razvoj inovativnih rešitev.

Predavanje bo naslovilo tudi vlogo ministrstva pri spodbujanju razvojnega okolja, ki podpira inovacije in povezovanje deležnikov, ter udeležencem ponudilo konkretne napotke za uspešno prijavo projektov. Udeleženci bodo pridobili uporabne informacije o ključnih dejavnikih uspešnega pridobivanja sredstev ter oblikovanja interdisciplinarnih timov in povečanja dolgoročnega vpliva projektov, kar bo pomagalo pri strateškem načrtovanju njihovih prihodnjih pobud in inovacij.

Okvirna direktiva o morski strategiji (56/2008/ES, zadnjič spremenjena 17. maja 2017; v nadaljevanju: Direktiva 2008/56/ES) določa, da vse države članice pripravijo program spremljanja morskega okolja. Sklep Komisije (EU) 2017/848 z dne 17. maja 2017 o merilih in metodoloških standardih na področju dobrega okoljskega stanja morskih voda ter specifikacijah in standardiziranih metodah za spremljanje ter presojo in razveljavitvi Sklepa 2010/477/EU je neposredno veljaven za države članice, ki so ga dolžne izvajati. 

Slovenija je leta 2022 sprejela Uredbo o izvajanju Sklepa (EU) o merilih in metodoloških standardih na področju dobrega okoljskega stanja morskih voda ter specifikacijah in standardiziranih metodah za spremljanje ter presojo in razveljavitvi Sklepa 2010/477/EU, ki med drugim opredeljuje monitoring odpadkov v morskem okolju, način priprave podrobnejših metodologij za monitoring ter pristojne organe za presojo in izvajanje monitoringa.

Izvajanje monitoringa morskega okolja za primarni merili D10C1 in D10C2 v letih 2025 in 2026 za Agencijo Republike Slovenije za okolje izvaja Inštitut za vode Republike Slovenije. V poročilu za leto 2025 smo prejeli dodatne informacije o sestavi, količini in prostorski razporeditvi odpadkov (makro in mikro) na obali, v površinskem sloju vodnega stolpca morja in na morskem dnu. Do leta 2024 so bili podatki o mikro in makro odpadki pridobljeni v okviru razvoja metodologije spremljanja. Za morsko okolje imamo torej na voljo podatke od leta 2019, medtem ko za reke sistematično zbranih podatkov nimamo. 

Z uveljavitvijo nove vodne direktive, bomo v Sloveniji zavezani k spremljanju mikroplastike v površinskih, podzemnih in pitnih vodah.

 The purpose of this workshop is to understand what are the main challenges that scientific research and industry face, beyond funding. The idea is to brainstorm co-design solutions that can be further explored in Slovenia, while creating bridges between academics, researchers and industry. 

Mikroplastika (delci manjši od 5 mm) in nanoplastika (delci v nano velikostnem območju) sta danes vseprisotni v zunanjem in notranjem okolju. Izvirajo iz plastike prisotne v zunanjem okolju npr. iz pnevmatik (ki tudi vsebujejo plastiko), cestnih označb, fasad stavb, različnih premazov in predmetov, ki se uporabljajo v kmetijstvu. Veliko plastike se uporablja tudi v notranjem okolju (npr. različni gospodinjski predmeti, talne obloge, premazi in tekstil pri pohištvu, ohišja računalnikov in telefonov, oblačila, embalaža in drugi materiali v stiku z živili). Plastika se med uporabo obrablja, na koncu pa se znajde med odpadki, kjer še naprej razpada. V človeško telo mikro in nano plastika lahko vstopa preko hrane, pitne vode in zraka. Delci mikro in nanoplastike se med sabo zelo razlikujejo. Gre za delce različne kemijske sestave (vsebujejo različne aditive in ostanke izhodnih snovi, reakcijskih in razgradnih produktov), različnih katalitičnih lastnosti, različnih velikosti in oblike, različnega površinskega naboja, na njihovi površini pa so lahko adsorbirane različne snovi. Vse te (in še nekatere druge) lastnosti so pomembne za njihovo nevarnost za zdravje, tveganje za zdravje pa je odvisno še od izpostavljenosti tem delcem. O dejanski nevarnosti mikro (še bolj pa nano delcev) plastike za zdravje, in izpostavljenosti tem delcem za zdaj še nimamo dovolj informacij in tveganja za zdravje še ni mogoče oceniti.

Sodelovanje med univerzami in podjetji predstavlja enega ključnih mehanizmov za spodbujanje raziskav, razvoja in inovacij ter pomembno prispeva k prenosu znanja v prakso, krepitvi konkurenčnosti gospodarstva in reševanju kompleksnih družbenih izzivov. Kljub temu se takšna sodelovanja v praksi pogosto srečujejo z organizacijskimi, vsebinskimi in komunikacijskimi izzivi, ki lahko omejijo njihov dejanski učinek. Predstavili bomo dobre in manj uspešne prakse sodelovanja med univerzo in gospodarstvom, ki izhajajo iz konkretnih izkušenj razvojnih in raziskovalnih projektov. Posebno pozornost bomo namenili najpogostejšim točkam neskladja med partnerji, kot so različni časovni horizonti, razumevanje izzivov, stopnja razvitosti raziskovalnih in tehnologij, pričakovanj glede intelektualne lastnine, omenili pa bomo tudi druge elemente sodelovanja, ki vodijo k uspehom. Predstavili bomo dodano vrednost univerz v razvojnih projektih podjetij ter podali priporočila in praktične nasvete za vzpostavitev bolj učinkovitih, strukturiranih in trajnostnih partnerstev na področju raziskav in razvoja.

V kratkem prispevku bo ga. Simona Fajfar predstavila vlogo Urada RS za kemikalije pri upravljanju kemijske varnosti ter njegovo umeščenost v širši evropski regulatorni okvir. Poseben poudarek bo na aktualnih zakonodajnih vidikih, povezanih z mikroplastiko, zlasti v kontekstu izvajanja uredbe REACH (Uredba (ES) št. 1907/2006).

Predavanje bo osvetlilo ključne zahteve, ki jih zakonodaja prinaša za podjetja in druge deležnike, ter nakazalo praktične izzive, s katerimi se regulatorji srečujejo pri njenem izvajanju. Med njimi so predvsem vprašanja interpretacije zakonodaje, zagotavljanja skladnosti ter učinkovitega prenosa zahtev v prakso.

Na podlagi dolgoletnih izkušenj pri implementaciji evropske kemijske zakonodaje in sodelovanju z evropskimi institucijami bo predavateljica podala tudi kratek vpogled v prihodnje usmeritve ter odprta vprašanja na področju regulacije mikroplastike. Prispevek ponuja dragocen vpogled v regulatorno perspektivo, ki je ključna za razumevanje pričakovanj in obveznosti v praksi ter za učinkovito sodelovanje med znanostjo, industrijo in odločevalci.

 Glavni namen Uredbe 2025/2365/EU je zagotoviti, da vsi gospodarski subjekti, ki ravnajo s plastičnimi

peleti v EU, vključno s prevozniki plastičnih peletov, sprejmejo ustrezne previdnostne ukrepe za

preprečevanje izgub plastičnih peletov ter s tem za preprečevanje oziroma zmanjševanje

onesnaževanja z mikroplastiko. Konkreten cilj je zmanjšati izgubo plastičnih peletov v okolje, in sicer

med 54- in 74-odstotno zmanjšanje v primerjavi z izhodiščem, to pa je enako šestodstotnemu

zmanjšanju skupne količine nenamernih izpustov mikroplastike. V skladu s strateškim ciljem Komisije

za 30-odstotno skupno zmanjšanje količine mikroplastike, izpuščene v okolje, bo zadevna uredba EU

pripomogla k ohranjanju ekosistemov in biotske raznovrstnosti, zmanjšanju možnih vplivov na zdravje

in ustvarjanju koristi za lokalne gospodarske dejavnosti. Izboljša lahko tudi informacije o razsežnosti

izgube plastičnih peletov v celotni dobavni verigi teh peletov. Zahteve so oblikovane glede na velikost

podjetja tako, da so vključene nekatere olajšave za mala podjetja oziroma za podjetja, ki letno ravnajo

z manj kot 1.500 ton plastičnimi peleti. S tem je zagotovljena ustrezna ublažitev možnih vplivov na

dejavnosti teh podjetij.

Uredba 2025/2365/EU dopolnjuje določbe o plastičnih peletih iz Uredbe (ES) št. 1907/2006 o

registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) v zvezi z omejitvami za namerno

dodano mikroplastiko. Omejitev iz REACH se nanaša na plastične pelete kot vir izpustov, ki se mu je

mogoče izogniti z uvedbo dveh obveznosti za gospodarske subjekte, in sicer (1) zagotavljanje

informacij o uporabi in odstranjevanju plastičnih peletov, npr. z označevanjem, in (2) poročanje o

ocenah količin, izpuščenih na letni ravni. Čeprav je informacij o uporabi in izgubi plastičnih peletov vse

več, te obveznosti niso podrobneje opredeljene, prav tako pa ni določena usklajena metodologija za

ocenjevanje izgub. Poročevalske obveznosti in standardizirana metodologija za ocenjevanje količine

izgub plastičnih peletov, ki so vključene v uredbo 20025/2365/EU, bodo pomagale preprečiti izgubo

plastičnih peletov pri viru in izboljšati zbrane informacije o morebitnih izgubah.